Kako pomembna lastnost je visoka senzitivnost in na kaj vpliva?

Visoka senzitivnost je po eni strani le ena od naših prirojenih lastnosti, a je hkrati ena najpomembnejših, saj vpliva na pretežen del našega življenja. Se vam zdi to smiselno?

Po do sedaj znanih podatkih iz najrazličnejših raziskav ter na podlagi osebnih izkušenj raziskovalcev in ostalih, ki se z visoko senzitivnostjo ukvarjajo, je znano, da je visoka senzitivnost lastnost, ki jo sestavljajo štiri sestavine.

Globlja obdelava vseh zaznanih dražljajev, ki se dogaja v možganih in je temelj te lastnosti. Bolj občutljiv živčni sistem, ki omogoči, da oseba zaznava več dražljajev v primerjavi z osebami, ki niso visoko senzitivne. Burnejše čustvene reakcije in večja empatičnost v primerjavi z večino ljudi.

Vse navedeno prispeva k temu, da visoko senzitiven posameznik hitreje doseže stanje preobremenjenosti (prevelike stimuliranosti, prevelike vzdraženosti oziroma preplavljenosti z dražljaji – ki so lahko notranji ali zunanji), če si njegov živčni sistem od dražljajev ne more sproti odpočiti.

Različna dovzetnost

Znano je tudi, da genska zasnova visoko senzitivne osebe, ki omogoča njeno večjo občutljivost na okolje (večje zaznavanje dražljajev iz okolja), hkrati povzroči tudi njeno večjo „učljivost“ v razmerju s tem okoljem (močnejši učinek pomena in sporočila zaznanih dražljajev). Iz tega po mojem mnenju izvira tudi različna dovzetnost za izkušnje visoko senzitivnih posameznikov v primerjavi s tistimi, ki niso visoko senzitivni.

Vemo, da to, kar doživi v otroštvu, v svojih najbolj nežnih letih, močno vpliva na vsako osebo. A posebnost ustroja visoko senzitivnih posameznikov sega tudi sem. Različna dovzetnost za izkušnje pomeni, da iz vsakega okolja (ugodnega ali neugodnega) visoko senzitiven posameznik „prejme“ več v primerjavi z osebo, ki ni visoko senzitivna.

Se spomnite prej omenjenega gena, ki povečuje učljivost? Iz ne dovolj dobrega otroštva – iz zanj slabih izkušenj – se visoko senzitiven otrok v primerjavi z otrokom, ki ni visoko senzitiven, hitreje in bolj močno nauči lekcij, ki jih je tam prejel. Kar je zelo pomembno, če so te lekcije, na primer, pomanjkanje zanj potrebne količine ljubezni in pozornosti (začne verjeti, da ni pomemben in vreden) ali neupoštevanje (v njem povzroči občutek, da ni v redu, da komplicira).

Enako velja tudi za dobro otroštvo: odraščanje ob odzivnih odraslih, kjer otrok prejme zanj potrebno količino ljubezni, pozornosti in podpore, v njem pusti pečat, ki ga spremlja skozi življenje, pečat, ki visoko senzitivnega otroka še močneje podpre kot otroka, ki ni visoko senzitiven. Kot da bi bilo vse bolj povečano, poglobljeno.

Ob tem želim poudariti, da, na primer, „zanj potrebna“ količina ljubezni, pozornosti … pomeni tisto količino, ki je za vsako posamezno osebo potrebna, da zadosti njenim potrebam. Visoko senzitiven posameznik v svojem otroštvu potrebuje še več ljubezni, pozornosti, pomoči in podpore v primerjavi z njegovimi vrstniki, ki niso visoko senzitivni. Se tudi vam zdi tako?

A da se vrnem k temu, kar želim izpostaviti.

Leča, filter, barva.

Visoka senzitivnost, kolikor jo poznam in razumem, meni predstavlja nekakšno lečo, skozi katero visoko senzitivne osebe vidimo svet in skozi katero doživljamo, kako svet gleda nazaj v nas. Predstavlja filter, skozi katerega dojemamo in izkušamo naše življenje, nas same in svet okrog nas. Vpliva na to, kako dojemamo, zaznavamo, čustvujemo …

Vse, kar smo do tega trenutka doživeli, je obarvano z barvo visoke senzitivnosti. Vse, kar se nam je zgodilo, smo doživeli na drugačen način, kot je bilo običajno za našo okolico oziroma za večino ljudi okrog nas. Kar je imelo in ima na nas zelo velik vpliv. Večina se nas je namreč naučila sebe presojati in (o)vrednotiti skozi oči drugih. Skozi oči te večine, ki nima lastnosti visoke senzitivnosti.

Zaradi našega globljega dojemanja se nas vse bolj dotakne, stvari vidimo drugače. Vrednot, kot so pozornost, natančnost, obzirnost, empatičnost in sočutje, skrb za živali in naravo, če jih omenim le nekaj, pri sebi sploh ne opazimo, ker se nam zdijo samoumevne.

In po drugi strani nam je nerodno, ker bolj močno čutimo, ker smo hitreje razburjeni ali ganjeni. Izčrpavamo sebe, ker ne zmoremo početi stvari na način, kot ga uporablja večina. Večina, ki ne zaznava toliko in ki ne obdeluje vseh teh zaznav tako globoko. Večina, ki je drugače narejena in „ožičena“.

V preteklosti visoka senzitivnost kot lastnost ni bila poznana, zato tudi ni bila prepoznana. In ni bila spoštovana na kolektivni ravni.

A časi so se spremenili 🙂 Sedaj vemo več in več lahko razumemo. Imamo informacije, da lahko spoznamo, prepoznamo, dojamemo. Imamo orodja, da se lahko bolje raziščemo, spoznamo in razumemo. Najprej sami sebe.

“Tako veliko je načinov, na katere smo lahko visoko senzitivni.”*

Visoko senzitivnost vidim tudi kot skupni imenovalec, oznako, s pomočjo katere lahko sebi in drugim omogočimo razumevanje visoke senzitivnosti, sebe, svojih potreb ter pogojev za kvalitetno življenje in sobivanje.

Oznako, ki nam lahko pomaga ozavestiti, da smo v redu, normalni, da imamo pravico do kvalitetnega življenja, do zadovoljitve svojih potreb, to pa nam lahko pomaga spremeniti pogled nase. Kot osebe, ki se vsega tega zavedamo, bomo lahko lažje in bolj notranje trdno predstavili sebe, svoje lastnosti in svoje potrebe. Sebi in drugim.

Ko mi sami sebe dobro poznamo in razumemo, lahko vse to posredujemo tudi drugim. Kajti, če mi sami ne vemo, kaj potrebujemo, kako bodo vedeli drugi?

Sama sem prišla do domneve, da osebe, ki niso visoko senzitivne, visoke senzitivnosti pravzaprav ne morejo zares razumeti in v celoti dojeti, kaj se nam pravzaprav dogaja. Vsak namreč gleda in razume skozi svoje oči ter sklepa na podlagi svojih izkušenj. Zavedanje tega dejstva nam je lahko pri komunikaciji svojih potreb in pri razlagi visoke senzitivnosti v veliko pomoč.

Za zaključek želim z vami deliti seznam petih svoboščin, o katerih je pisala Virginia Satir, ameriška terapevtka, ki je delovala v drugi polovici 20. stoletja. Te svoboščine so naše. Lahko so nam omogočene. Vsem ljudem.

Pet svoboščin

Vabim vas, da začutite in razmislite, kaj posamezna svoboščina pomeni za vas, kako se kaže v vašem življenju in kako je spoštovana oziroma v kolikšni meri je izražena. Te svoboščine lahko tlakujejo pot k večji notranji moči.

Svoboščine** (moj prosti prevod):

  1. Svoboda videti in slišati to, kar je tu, namesto tega, kar bi moralo biti, je bilo ali bo.

  2. Svoboda izreči tisto, kar čutiš in misliš, namesto tega, kar bi moral(a).

  3. Svoboda čutiti to, kar čutiš, namesto tega, kar naj bi čutil(a).

  4. Svoboda, da prosiš, vprašaš za to, kar želiš, namesto tega, da vedno čakaš na dovoljenje.

  5. Svoboda, da tvegaš v svojem imenu, namesto tega, da izbiraš le varnost in da ne „burkaš gladine“.

 

Kakšna je barva visoke senzitivnosti za vas? Jo poznate? Kako je obarvala in barva vaše življenje?

 

Vesela bom vašega sporočila, mnenja in morebitnih vprašanj, ki se vam porodijo.

Manca

 

* „There are so many ways to be Highly Sensitive.“ Mislim, da je to izrekla Alane Freund v pogovoru z Melisso Schwartz lani na dogodku Sensitivity Summit.

**Five Freedoms:

  • The freedom to see and hear what is here instead of what should be, was, or will be.

  • The freedom to say what one feels and thinks, instead of what one should.

  • The freedom to feel what one feels, instead of what one ought.

  • The freedom to ask for what one wants, instead of always waiting for permission.

  • The freedom to take risks in one’s own behalf, instead of choosing to be only “secure” and not “rocking the boat.”

2020-03-01T18:15:54+02:00