Kako se visoka senzitivnost kaže? 2018-10-01T02:26:30+00:00

II. Kako se visoka senzitivnost kaže?

Dr. Elaine Aron in njeni sodelavci so z navzkrižnimi raziskavami prišli do štirih komponent – skupin pojavnih oblik ali elementov visoke senzitivnosti – in le vse štiri skupaj predstavljajo visoko senzitivnost po njeni definiciji. Informacije na tej strani temeljijo na njenem delu in na njeni opredelitvi visoke senzitivnosti (več o teorijah, ki pojav visoke senzitivnosti omenjajo kot posledico stresa, v prispevku dr. Elaine N. Aron na strani hsperson.com).

Pomembno je vedeti, da je visoka senzitivnost lastnost, ki je prisotna od rojstva, in da velika občutljivost samo na eno stvar, plahost, introvertiranost, preplavljenost z impulzi ali preobčutljivost le na zunanje dražljaje – brez ostalih sestavin visoke senzitivnosti –, ne predstavljajo visoke senzitivnosti v njenem uveljavljenem pomenu in da je izraz visoke senzitivnosti pri posamezniku različen od človeka do človeka.

Če gre pri posamezniku samo za preveliko vzdraženost npr. zaradi visoke stopnje hrupa, natrpane sobe ali stalnih sprememb, če obstaja zgolj ta vidik senzitivnosti, gre lahko za kakšno od motenj procesiranja dražljajev (npr. avtizem, ADHD/ADD, motnjo senzornega procesiranja –SPD) in ne za nenavadno kompleksno in globoko procesiranje dražljajev, značilno za visoko senzitivne osebe.

1. Sestavine visoke senzitivnosti

Visoka senzitivnost ima štiri komponente in le vse skupaj predstavljajo visoko senzitivnost, o kateri je govora na tej strani. V angleščini je označena z akronimom D.O.E.S. (globina obdelave, hitra previsoka stimuliranost, večja čustvena odzivnost in empatija ter občutljivost za komaj zaznavne dražljaje), v slovenskem jeziku pa so sestavine navedene v drugačnem zaporedju (S.D.E.O.), kot je razvidno iz nadaljevanja.

I. Občutljivost za komaj zaznavne dražljaje

Visoko senzitivne osebe opazijo komaj zaznavne podrobnosti, ki jih drugi spregledajo (angleško Being aware of Subtle Stimuli), na primer nebesedne namige ali majhne spremembe v okolju. Ker zaznavajo že zelo rahle zvoke in vonje, nanje močan vnos čutnih dražljajev učinkuje še močneje (močne luči, glasni zvoki, močni vonji, grobe tkanine). Bistvo tega zaznavanja ni v večji odzivnosti čutil (občutljivejših čutilih), ampak je to mogoče zaradi višjih ravni mišljenja in čutenja, ki omogočijo prefinjena, komaj zaznavna razlikovanja.

Visoko senzitivna oseba bo opazila že neznatne spremembe v videzu ljudi ali prostorov (npr. premaknjen ali odstranjen kos pohištva), zaznala bo ptičje petje ali motor letala v daljavi (»Mami, mami, kateri ptiček je to?« -»Kakšen ptiček? Nič ne slišim.«), nanjo bo vplival ton glasu, opazila bo bežen pogled, ignoriranje ali neznaten znak spodbude.

Primeri občutljivosti za komaj zaznavne dražljaje:

  • oseba opazi nekaj komaj zaznavnega v svojem okolju,
  • zaznavanje nežnih ali žlahtnih vonjev, okusov, zvokov,
  • občutljivost na bolečino,
  • posebna občutljivost na učinek kofeina,
  • oseba se zlahka prestraši,
  • velika lakota povzroči močno reakcijo, prekine osedotočenost ali pokvari razpoloženje.

II. Globoka, podrobna obdelava dražljajev oziroma zaznav

Je temeljna značilnost visoke senzitivnosti (angleško Depth of Processing). Visoko senzitivne osebe se bolj zavedajo vsega dogajanja, tako znotraj kot zunaj njih. Vse te zaznave tudi temeljiteje obdelajo ter jim hkrati tudi že pripišejo pomen: obdelane zaznave primerjajo s preteklimi izkušnjami s podobnimi izidi, razmislijo o njih ter se šele nato nanje odzovejo oziroma gredo v akcijo. Takšno zaporedje je mogoče zaradi močneje izraženega zaviralnega vedenjskega sistema (angleško pause-to-check) v možganih v primerjavi s pospeševalnim vedenjskim sistemom (angleško go-for-it).

Možgani visoko senzitivnih oseb delujejo nekoliko drugače. Raziskave so pokazale, da imajo takšne osebe aktivnejši tisti del možganov, ki je zadolžen za zapletene procese in za kompleksno obdelavo podatkov – del, ki pomaga povečati zaznavanje in samozavedanje – insulo (poimenovan tudi sedež zavedanja, ki združuje védenje o notranjem stanju in čustvih, o telesnem položaju in zunanjih dogodkih od trenutka do trenutka, ter nato iz navedenega ustvari trenutno zavedanje). Vse to v življenje visoko senzitivne osebe prispeva bogato notranje življenje (človekovo duševnost), domišljijo in ustvarjalnost.

Znaki, da ima oseba sposobnost globoke obdelave:

  • oseba je skrbna, vestna, natančna (morda ima celo občutek, da je v njej perfekcionist, ki skrbno bdi nad vsem, kar dela), močno se trudi izogniti napakam in pozabljanju,
  • ima bogato, večplastno notranje življenje, bujno domišljijo, drugi jo lahko celo označijo kot sanjača,
  • občuduje umetnine in uživa v njih,
  • nagnjena je k premišljevanju o marsičem, tudi o svojem premišljevanju,
  • težje sprejema odločitve in za proces odločanja potrebuje več časa, saj temeljito preuči vse vidike zadeve in se potem odloči (ne glede na to, ali gre le za izbiro okusa sladoleda ali za smisel življenja),
  • umetnost ali glasba se je globoko dotakneta.

Učinki aktivnejše insule so na primer tudi boljše opažanje zmot (kar za nekatere ljudi utegne biti nadležno), učinkovitejše izogibanje napakam, velika natančnost in posledično večja učinkovitost pri nalogah, kjer je potrebna pazljivost, natančnost, hitrost, odkrivanje majhnih razlik in vzorcev, sposobnost globoke osedotočenosti in tudi nezavedno hitro učenje (oseba s to kvaliteto se nauči nečesa, a se tega pravzaprav sploh ne zaveda).

Pomembno je poudariti, da ta temeljitost in globina obdelave zaznanih dražljajev povzročita, da lahko pri HSP hitreje pride do prevelike vzdraženosti in stresa (točka IV).

III. Čustvena odzivnost in empatičnost

Visoko senzitivne osebe burneje reagirajo, poleg tega pa so sposobne vživljanja v čustva drugih (empatije; Being Emotionally Reactive in General And Having High Empathy in Particular).

BURNEJŠE ČUSTVENE REAKCIJE

Del razmišljanja o izkušnji je čustvena reakcija nanjo – več kot razmišljaš, močnejši in kompleksnejši je odziv. Ker visoko senzitivne osebe več razmišljajo, je v te procese vpletenih tudi več čustev. Čustva nam namreč povedo, na kaj naj bomo pozorni, iz česa naj se učimo in kaj naj si zapomnimo, če je to potrebno.

Če ne bi bilo čustev kot motivatorjev, nič ne bi bilo obdelano v tolikšni meri, da bi si tudi zapomnili. Očiten primer je, da se nov jezik lažje naučimo tam, kjer ga govorijo: ne samo, da ga slišimo ves čas, ampak si tudi zelo želimo, da bi se bili s svojo okolico sposobni pogovarjati.

EMPATIJA

Drug vidik je empatija: vedeti, kar ve druga oseba, čutiti, kar čuti drugi. Veliko vlogo pri tem imajo zrcalni nevroni, ki so pri visoko senzitivnih osebah še bolj dejavni kot pri ostalih ljudeh.

Zrcalni nevroni se aktivirajo, kadar gledamo nekoga drugega, kako počne ali čustvuje, in pri tem počutimo, kot bi tudi sami počeli ali čutili isto (aktivirajo se, na primer, če brcnemo žogo, gledamo nekoga drugega brcniti žogo, slišimo zvok brcanja žoge ali če celo samo slišimo ali rečemo: »Brcni!«).

Pomagajo pri učenju s posnemanjem in nam (hkrati z drugimi deli možganov, ki so se v raziskavah pokazali za zelo aktivne pri visoko senzitivnih) pomagajo vedeti, kaj druga oseba namerava ali čuti – ne samo, da s pomočjo besed in drugih namigov vemo, kako drugi čuti, do določene mere to celo tudi sami občutimo.

Kako se čustvena odzivnost in empatičnost kažeta v življenju? Med drugim takole:

  • burnejše reakcije na povratne informacije glede posameznikove uspešnosti, njegovih dejanj, kar je še bolj očitno takrat, kadar mu svoje mnenje pove kdo od njegovih bližnjih,
  • osebi se včasih zdi, da se navzame razpoloženja ali čustev tistih, ki jo obkrožajo (in se potem sprašuje, zakaj je tako povožena in izpraznjena ali hektična, ne da bi v resnici imela svoj vzrok za to),
  • v določenih situacijah posameznik začuti, da se ljudje v fizičnem okolju neprijetno ali neudobno počutijo in kar avtomatsko ve, kaj je potrebno storiti, da bi jim bilo prijetneje ali udobneje (na primer spremeniti osvetlitev ali sedežni red),
  • oseba je zlahka pretresena zaradi krutosti in krivic.

IV. Zlahka prevelika vzdraženost (stimuliranost)

Do preobremenitve živčnega sistema pri HSP pride hitreje in lažje kot pri osebah, ki niso visoko senzitivne (angleško Being Easily Overstimulated). To je naravna posledica in neprijeten stranski učinek večjega zaznavanja in globljega procesiranja. Za osebo, ki se bolj zaveda vsega, kar se dogaja zunaj in znotraj nje, in ki vse to tudi podrobneje obdela, bi bilo skoraj čudno, če se ne bi mentalno in zato tudi fizično iztrošila prej kot ostali. Ti dve lastnosti namreč povzročita, da se možgani takšne osebe hitreje utrudijo, zaradi česar jo hitreje doletita tudi fizična izmučenost in stres.

Drugi možen razlog prevelike vzdraženosti je prevelika količina hkratnih dražljajev. Prevelika vzdraženost ob nadaljnjem dodajanju dražljajev (zunanjih ali notranjih) običajno preraste v preveliko vzdraženost in če še ne preneha, v preplavljenost, prevzetost (angleško overwhelm).

Dr. Elaine Aron je razliko delovanja možganov med zaznavanjem dražljajev in obdelavi teh zaznav pri visoko senzitivnih osebah in osebah, ki to niso, ponazorila s postopkom sortiranja pomaranč: pri večini ljudi so običajno na spodnji strani traku, ki prenaša pomaranče (primerjava z dražljaji), tri odprtine, kamor se pomaranče razvrščajo po velikosti (del možganov, ki zaznava in obdeluje zaznave oziroma dražljaje), medtem ko bi bilo pri visoko senzitivnih osebah takšnih odprtin 15, kjer se za sortiranje v skupine lahko upoštevajo res majhne razlike v velikosti.

Dokler pomaranče (dražljaji) prihajajo do odprtin (možganov) enakomerno, je vse v redu. A ko po traku pride preveč pomaranč (dražljajev) naenkrat, so odprtine kar naenkrat preplavljene s pomarančami, ki se ne morejo tako hitro razvrstiti mednje in pride do velikega zastoja (možgani zaznav oziroma dražljajev ne morejo tako hitro obdelati, nastane težava).

Vseeno to ne pomeni, da je za visoko senzitivne osebe značilna kronična vzdraženost, ves čas, vsak dan, tudi med spanjem … Ne, to predvsem pomeni, da so bolj vzdražene zaradi novih dražljajev ali zaradi dražljajev, ki trajajo dlje od zanje še obvladljive stopnje. Ključ je prava mera med preveč in premalo dražljaji. Vsak človek (ali žival) išče pravo količino dražljajev, pravo mero vzdraženosti glede na zanj optimalno stopnjo, saj takrat vsak deluje najbolje.

Stanje s premalo dražljaji tudi ne predstavlja idealnega scenarija. Takrat je oseba običajno zdolgočasena, nič se ji ne ljubi, nima volje, želje … Aktivacije je premalo, da bi jo vzpodbudila k delovanju.

Prevelika vzdraženost in preplavljenost pri posamezni osebi:

  • ob živce jo spravi, kadar ima veliko postoriti v kratkem času, razjezi ali razdraži jo, kadar jo ljudje želijo pripraviti k temu, da bi naredila (pre)več stvari naenkrat,
  • če se ji naenkrat veliko dogaja ali ko se okrog nje preveč dogaja, postane neprijetno vznemirjena in vzdražena,
  • kadar je izpostavljena močnim čutnim dražljajem (na primer močnim lučem, izrazitim vonjavam, grobim, hrapavim tkanine ali sirenam v bližini, množici ljudi, ki glasno govorijo), se zlahka počuti premagano, nemočno, čuti, kot da ne zmore več,
  • v dneh, ko se ji veliko dogaja, čuti potrebo po umiku v posteljo, temno sobo ali kamor koli, kjer je lahko sama, ima nekaj zasebnosti in olajšanja od stimulacije,
  • včasih čuti tako izmučenost svojega živčnega sistema, da se mora umakniti v samoto,
  • kadar mora tekmovati ali jo med opravljanjem kakšne naloge opazujejo, postane tako živčna ali negotova, da ji gre precej slabše, kot bi ji šlo sicer,
  • ob glasnih zvokih ji je mučno, motijo jo močni dražljaji in kaotični prizori,
  • pogosto se težko spoprijema z nenadnimi, nenačrtovanimi spremembami, morda jo te celo pretresejo.

2. Različna tipa osebnosti – introvertiranost in ekstrovertiranost

Z raziskavami so ugotovili, da je med visoko senzitivnimi večina oseb introvertiranih (70 %) – takih, ki se z energijo napolnijo v tišini, raje poslušajo, ljubši jim je pogovor z eno osebo ali dvema, običajno so bolj zadržani, bolj razmišljujoči in delujejo bolj umirjeno ter imajo nekaj področij, ki jih podrobneje zanimajo.

Ob poznavanju značilnosti visoke senzitivnosti preseneča ugotovitev, da je kar 30 % visoko senzitivnih oseb ekstrovertiranih – z energijo se napolnijo v družbi ljudi, več govorijo, raje se družijo z več ljudmi, so bolj aktivni in izrazni, odprti, zanima jih veliko stvari. Pri slednjih je ravnotežje med družabnostjo in samoto še bolj delikatno. Kljub ekstrovertiranosti so te osebe namreč še vedno visoko senzitivne in zaradi svojega globokega procesiranja potrebujejo samoto.

Glede na znanstvena dognanja naj bi možgani visoko senzitivne osebe morali imeti na voljo vsaj dve uri na dan za obdelavo dražljajev, ki so jih zaznali oziroma prejeli, da bi njihov »sistem« pravilno deloval. To velja tudi za ekstrovertirane visoko senzitivne osebe, ki hodijo po še tanjši liniji ravnovesja med premalo in preveč stimuliranosti.

3. Vpliv okolja, vzgoje in prirojenih lastnosti

Če upoštevamo, da človeka oblikuje tako tisto, kar je prinesel na svet, kot okolje in vzgoja, je torej možnih veliko različnih kombinacij in pojavnih oblik, hkrati pa se tudi pojavne oblike vseh štirih sestavin visoke senzitivnosti lahko kažejo v različnih razmerjih, intenzivnostih in oblikah.

Povedano drugače: tudi če primerjamo dve visoko senzitivni osebi, vzgojeni v istem okolju in podobnih družinskih razmerah, si bosta lahko zelo različni, saj je veliko dejavnikov, ki vplivajo na posameznikove značilnosti. Ne glede na to pa bodo določene temeljne lastnosti opazne tudi, kadar bo šlo za osebe, izhajajoče iz različnih okolij in vzgojene v različnih družinskih razmerah: osebe bodo nagnjene h globokemu premišljevanju, v neki obliki bodo opazile subtilnosti, burneje čustveno reagirale (tudi, če samo navznoter – na primer, če jim v otroštvu ni bilo dovoljeno izražati ali kazati čustev), empatične bodo in dovzetne za hitro preveliko vzdraženenost; morda bodo navzven delovale samotarji ali ne preveč družabne, morda bodo tihe ali odmaknjene od družbe oziroma veljale za preveč občutljive, preveč nervozne ali preveč vzkipljive.

Iskanje visokih dražljajev

Kot že omenjeno, visoka senzitivnost ni edina podedovana lastnost, povezana z značajem. Novejše raziskave so pokazale, da obstaja še ena, ki se deduje neodvisno od visoke senzitivnosti, je pa pomembno, da se je visoko senzitivna oseba zaveda, če jo ima.

Gre za iskanje visokih dražljajev (angleško High Sensation Seeking). To je lastnost, pri kateri je močno izražen vedenjsko pospeševalni sistem, osebe s to lastnostjo (iskalci visokih dražljajev, občutkov) pa pogosto uživajo v fizičnih vznemirjenjih, zlahka postanejo zdolgočasene ob »enih in istih ljudeh« in rade raziskujejo.

Na primer: če imajo takšne osebe možnost izbire, gredo raje v kraj, ki ga ne poznajo, kot v znan kraj, ki jim je všeč. Če potujejo, zanje velja, da bolj nepoznana, kot je država, bolje je. Pogosto na določeni točki v svojem življenju eksperimentirajo z drogami. Ne marajo rutin. Njiho moto je »nove izkušnje«.

Vam zveni znano? Preverite, če ste morda tudi vi med iskalci visokih dražljajev. Informativni preizkus najdete  TUKAJ.

Pomembno je vedeti, da je posameznik lahko visoko senzitiven in ima hkrati tudi lastnost iskanja visokih dražljajev. V tem primeru je razpon optimalnega vzdraženja zelo ozek (območje med »ne preveč« in »ne premalo«). Po eni strani se oseba, ki vedno hrepeni po novih izkušnjah, hitro začne dolgočasiti, po drugi strani pa ji je dražljajev in vznemirjenja hitreje preveč (oseba postane preplavljena z dražljaji).

V situacijah, ko ima posameznik obe lastnosti, je pomembno, da najde pravo mero in način, kako ju uravnotežati. Če namreč svojega iskanja visokih dražljajev ne bo znal brzdati, lahko izgori ali se pri njem pojavi kronična bolezen. Njegova visoka senzitivnost namreč zahteva svoje, čas v miru in tišini, brez dražljajev, da možgani lahko obdelajo vse prejete informacije in da se živčni sistem lahko pomiri. Tako lahko na primer nekdo zaradi svojega posla potuje po svetu. Iskalci visokih dražljajev v tem uživajo – vsi ti novi kraji, vznemirjenja, potovanje … A če so hkrati tudi visoko senzitivni, bodo ob tem tvegali izgorelost.

Avstralka Janine Ramsey je na podlagi visoke senzitivnosti in iskanja visokih dražljajev razvila model štirih tipov senzitivnosti, saj so po njenem mnenju prav razlike v tipih senzitivnosti lahko vzrok stisk, nesporazumov in sporov, njihovo razumevanje pa lahko omogoči spoštljivo in uspešno sobivanje. Od njihove kombinacije je namreč odvisno, kako se bo posamezna oseba povezovala v svetu, ga zaznavala in se v njem obnašala.

Štirje tipi so:

1. oseba, ki ni visoko senzitivna in je iskalka visokih dražljajev,

2. oseba, ki ni visoko senzitivna in ni iskalka visokih dražljajev,

3. oseba, ki je visoko senzitivna in je iskalka visokih dražljajev ter

4. oseba, ki je visoko senzitivna in ni iskalka visokih dražljajev.

NAZAJ
NAPREJ
NAZAJ
NAPREJ