Vpliv visoke senzitivnosti na življenje 2018-10-01T02:28:12+00:00

III. Vpliv visoke senzitivnosti na življenje

Uspeh, o katerem je govora, ne pomeni uspeha v materialnem smislu (stereotipnem pomenu besede), temveč, da ima oseba boljše možnosti, da v življenju najde svojo osrečujočo pot, živi tako, kot je najbolje zanjo, da je samozavestna in se ne trudi živeti tako, kot večina okoli nje. Glede na to, da približno 80 % ljudi ni visoko senzitivnih, to pomeni, da njihov način življenja visoko senzitivnim osebam ne ustreza (oziroma ne v celoti ali dolgoročno).

Način življenja večine ljudi je posledično tudi splošno priznan in spodbujan, na drugi strani pa je značilnost visoke senzitivnosti tudi prilagodljivost, to razhajanje pa lahko predstavlja past, v katero se ujame marsikatera visoko senzitivna oseba.

1. Visoka senzitivnost skozi življenjska obdobja

Visoko senzitivna oseba svoje senzitivnosti ne more pozdraviti, odstraniti, odpraviti, niti popolnoma skriti – to je del nje same, del tega, kakršna je, kar to bo vedno vplivalo nanjo. Vseeno obstaja možnost, da določene okoliščine osebo prisilijo, da se tako močno prilagodi ostalemu svetu, da se njena senzitivnost zmanjša: če je npr. otrok rojen kot zelo občutljiv, a starši, šola ali prijatelji močno pritiskajo nanj, naj bo bolj drzen; življenje v hrupnem, morda natrpanem okolju, odraščanje v veliki družini ali primoranost po izraziti fizični aktivnosti.

Tudi starost ima vpliv na senzitivnost in občutljivost za dražljaje: otroke in starejše ljudi prevelika vzdraženost prizadene globlje; zlasti otroci pogosteje burneje reagirajo na preveliko vzdraženost, ker še niso razvili sposobnosti izražanja. Najstniki in mladi odrasli imajo večjo toleranco na količino dražljajev, nekateri lahko poslušajo tudi glasno glasbo ter se zabavajo v nočnih urah.

S starostjo sposobnost prenašanja stimulacije pada in za mnoge visoko senzitivne osebe srednjih let je popolnoma običajno, da gredo zgodaj v posteljo in ne hodijo pogosto ven – se torej ne izpostavljajo dražljajem prav preveč. Po 65. letu starosti se toleranca na dražljaje še nadalje znižuje.

2. Vpliv otroštva oziroma vzgoje

Splošno znano je, da otroštvo močno vpliva na odraslo življenje. Raziskovalci so se lotili vprašanja, ali obstajajo razlike med visoko senzitivnimi osebami in osebami, ki to niso.

Najprej so ugotovili, da gre za različno dovzetnost za izkušnje (angleško Differential Susceptibility): za visoko senzitivne osebe, ki so pri več različnih meritvah poročale o nesrečnem otroštvu, je bilo bolj verjetno, da bodo depresivne, zaskrbljene in plašne, kot osebe s podobno nesrečnim otroštvom, ki niso visoko senzitivne.

Odkrili so tudi, da so bile po drugi strani visoko senzitivne osebe, ki so imele dovolj dobro otroštvo, tako srečne kot drugi, morda celo bolj. To jih je spodbudilo v raziskovanje te pozitivne plati. Izkazalo se je, da gre visoko senzitivnim otrokom, kadar so v spodbudnem okolju (na primer visoko kvalitetno otroško varstvo), bolje kot ostalim otrokom – od šolskih ocen in etičnega vedenja do družabnih sposobnosti, samoregulacije in varnosti, občutka, da so ljubljeni. Ta poseben potencial visoko senzitivnih, korist od pozitivnih okoliščin in posredovanj, so poimenovali prednostna senzitivnost (angleško Vantage Sensitivity).

To je dodaten razlog v prid pomembnosti čim prejšnjega prepoznavanja in spoštovanja visoke senzitivnosti pri otrocih (če želite preveriti, ali je vaš otrok visoko senzitiven, to lahko storite TUKAJ).

S tem je mišljena predvsem prilagoditev vzgoje in obravnavanja visoko senzitivnega otroka, saj v začetku življenja za zdrav razvoj potrebuje več pomoči in drugačno obravnavo. Poleg regulacije vzdraženosti gre tudi za delo z lastnostmi temperamenta, kjer otroka naučimo življenja s to lastnostjo temperamenta in vključevanja v določeno kulturo.

Veliko lažje je namreč preprečiti težave v otroštvu, kot kasneje v odrasli dobi (po)zdraviti nastale rane. Kot že omenjeno, so visoko senzitivne osebe nekako ranljivejše od drugih in visoko senzitivni otroci bodo zaradi (zanje) neustreznega ravnanja imeli hujše posledice, kot bi jih imeli otroci, ki niso visoko senzitivni. Pri vzgoji visoko senzitivnih otrok je ključna kvaliteta ujemanja (angleško Goodness of Fit) njihovih potreb in starševske skrbi zanje.

Kadar starši sprejemajo svoje otroke take, kakršni so, in nato svoje načine vzgoje in skrbi zanje prilagodijo posameznemu otroku, bo kvaliteta ujemanja vedno dobra. Ključne sestavine za vzgojo visoko senzitivnega otroka so spodbujanje samozavesti, zmanjševanje oziroma izogibanje sramu, preudarna disciplina ter premišljeni pogovori o visoki senzitivnosti (povzeto po knjigi Aron, Elaine N., The Highly Sensitive Child; Harmony Books, 2015).

3. Odraslo življenje

V današnji družbi na visokih obratih, kjer so cenjene produktivnost, tekmovalnost, agresivnost, družabnost in impulzivnost, visoko senzitivne osebe zaradi svoje natančnosti, vestnosti, premišljevanja in opazovanja (kar se vse skupaj lahko izrazi v počasnosti in manjši produktivnosti), nagnjenosti k sodelovanju, potrebe po mirnem okolju in neimpulzivnosti pogosto niso visoko cenjeni posamezniki.

Če so bile tako nespoštljivo obravnavane že v otroštvu, je njihovo odraslo življenje lahko še zahtevnejše; kot že omenjeno, dogodki iz otroštva na odraslo življenje močno vplivajo, pri visoko senzitivnih osebah pa se bo to izrazilo še močneje in pustilo pečat zlasti na njihovi samopodobi (pečat neustreznosti nosijo s seboj) in/ali zdravju (zaskrbljenosti, tesnobi ali celo depresiji).

Visoka senzitivnost vpliva tako na »notranje življenje« visoko senzitivne osebe – na željo po osebni rasti, po učenju, po iskanju smisla življenja in na njeno globlje doživljanje življenja, sebe, užitkov – kot na »zunanje življenje«. Tu gre predvsem za posameznikova razmerja: intimna (partnerska) razmerja, družinska in družabna razmerja, tista na delovnem in v življenjskem okolju. Tam je visoka senzitivnost za druge najbolj opazna oziroma moteča, kljub temu da so se visoko senzitivne osebe zelo sposobne in pripravljene prilagoditi drugim oziroma večini, da se izognejo zunanjim (družbenim) posledicam (tudi zato, ker bolj kot drugi čutijo, kaj se od njih pričakuje).

Ta velika prilagodljivost velja tako za delovno in šolsko okolje, kot tudi za družinske in partnerske odnose, čeprav je cena za preveliko prilagodljivost lahko visoka – plačajo jo s svojim fizičnim počutjem ali celo z zdravjem. Velikokrat ostale osebe sploh ne opazijo, kako zelo se je visoko senzitivna oseba prilagodila, zato je tu ključna komunikacija; pomembno je, da drugim pomagamo videti in razumeti, da če se nekdo ne more (še) bolj prilagoditi, ne pomeni tudi, da se ne želi prilagoditi ali da se sploh ni prilagodil.

Eden od vzrokov za pretirano prilagajanje je lahko tudi ta, da (pre)mnoge visoko senzitivne osebe preprosto ne vedo, zakaj so take, zakaj imajo tako drugačne potrebe od večine; ne zavedajo se, da z njimi ni nič narobe, da so to njihove prirojene lastnosti, ki jih ne morejo odpraviti ali spremeniti in da imajo te lastnosti svoj evolucijski pomen. Zato tudi ne morejo uvideti, da je njihova edina možnost za kvalitetnejše življenje, da svoje lastnosti začnejo spoštovati, svoje drugačne potrebe zadovoljevati in svoje življenje prilagoditi svoji posebnosti, kolikor je to mogoče. Predvsem pa, da sebe in svojo visoko senzitivnost sprejmejo.

NAZAJ
NAPREJ
NAZAJ
NAPREJ