1. Zakaj je dobro poznati svojo senzitivnost?

Ko visoko senzitivna oseba ugotovi, da imajo nekatere njene lastnosti skupen imenovalec, ko izve, da je visoko senzitivna, je to lahko nov začetek – začetek boljše povezanosti s sabo, razumevanja same sebe, poglabljanja ljubezni do sebe. Hkrati tudi začetek nekega novega procesa, ki je naporen, zahteva veliko dela, prilagajanja, ki lahko povzroči nasprotovanje in nerazumevanje okolice, a je po drugi strani osvobajajoč ter omogoča lažje in lepše življenje.

S tem, da je posameznik visoko senzitiven, ni nič narobe.

Ko oseba spozna sebe, svoje posebnosti, omejitve oziroma tolerančni prag, si lahko pomaga in si olajša življenje. Znanje je moč. Sebe in svojih prirojenih lastnosti namreč ne more spremeniti. A ko se nauči živeti s tem in se počutiti dobro, se lahko v polnosti pokažejo njeni darovi. Če se visoko senzitivna oseba pozna in svoje znanje uporablja tako, da s svojim načinom življenja svojo senzitivnost spoštuje, lahko hitreje, lažje in brez nepotrebnega napora uporablja vse svoje zmožnosti in dostopa do vsega svojega potenciala.

2. Kaj je cena nepoznavanja sebe in svoje senzitivnosti?

Za vsakogar je koristno, da pozna sebe, svoje lastnosti, potrebe in preference, ne samo za visoko senzitivne. A pri slednjih je to večjega pomena, ker so namreč njihove potrebe drugačne od potreb večine, njihovi tolerančni nivoji so nižji in čas, ki ga lahko preživijo med ljudmi, je obratno sorazmeren s količino dražljajev, ki jih v tem času sprejmejo, oziroma s količino stimulacije, ki so ji v tem času izpostavljeni.

Če se oseba tega zaveda in je hkrati ves čas pozorna tudi na svoje telesno stanje, lahko prepreči preveliko vzdraženost (prej odide oziroma se umakne) ali jo drži na vajetih (se vmes večkrat umakne in s tem sproti do določene mere pomirja svoj živčni sistem). V nasprotnem primeru oseba lahko opazi preveliko vzdraženost šele takrat, ko je že prepozno, ko je njen živčni sistem že izmučen in preplavljen z dražljaji. Takrat traja vsaj 20 minut, da se živčni sistem pomiri, seveda v mirnem okolju.

Vsi, ne samo visoko senzitivne osebe, bi se morali zavedati, da visoko senzitivna oseba ni »kraljična na zrnu graha« ali »primadona«, če prosi za zmanjšanje glasnosti ali svetlobe, če se umakne iz družbe ali v samoto, če prosi za dopust ali lastno pisarno. Če tega ne stori oziroma če ne poskrbi za lastne potrebe (za manj stimulacije oziroma za pomiritev živčnega sistema), bo s tem škodila svojemu zdravju. Živčni sistem je shramba vsega, kar se nam je kadar koli zgodilo, v njem so shranjene vse travme, energetske in čustvene blokade … Zato je skrb za reguliran živčni sistem ključnega pomena.

Kot že omenjeno, imajo visoko senzitivne osebe poleg tega, da se težko ubranijo dražljajev in so zato hitro preveč vzdražene, tudi močnejše čustvene reakcije. Te vplivajo na njihov vsakdan in na njihova razmerja, zato sta zavedanje te lastnosti in sposobnost ravnanja z njo še pomembnejša (kultiviranje čustvene inteligence). V nasprotnem primeru to visoko senzitivnim osebam in njihovemu življenj predstavlja dodatno obremenitev; običajno so njihove najpogostejše težave nizka samozavest, napačen življenjski slog in pretiran čustven odziv na kritiko.

3. Kaj visoko senzitivna oseba potrebuje?

V prvi vrsti ravnovesje, do katerega je možno priti le s poznavanjem samega sebe. Ključno je ravnovesje med preveč in premalo stimulacije, pomembno je tudi ravnovesje med posameznimi področji življenja.

Dovolj časa, ko ne dela nič (čas zastoja, angleško downtime) in vsak dan nekaj časa v samoti. Oboje pomaga možganom obdelati zaznane dražljaje, preurediti prejete informacije. Počitek. In umik, ko visoko senzitivna oseba čuti, da je utrujena (več o tem pod točko V pri predlogih za uravnotežanje).

Čas, ko se oseba odmakne od običajnega premišljevanja (h kateremu so visoko senzitivni še bolj nagnjeni) in se posveti aktivnosti, ki jo opravlja, na primer meditaciji, kuhanju – vsaki dejavnosti, ki se ji oseba v celoti posveti. Preživljanje časa v naravi, z živalmi, ob/na/v vodi. Sprehodi in skrb za telo.

Meje. Postavljanje meja je eden izmed izzivov visoko senzitivnih oseb, saj se zaradi svojih lastnosti raje izogibajo konfliktom, nočejo povzročati težav, nočejo pa tudi prizadeti drugih, saj je včasih čustveno breme, ki ga zaradi svoje empatičnosti čutijo, premočno (na primer jeza ali razočaranje druge osebe včasih za visoko senzitivno osebo predstavlja tako veliko stimulacijo, da se ji raje izogne in se podredi; to je opazno tudi pri otrocih). Umetnost reči ne in najprej poskrbeti za svoje nujne potrebe ter šele nato zadovoljevati potrebe drugih na prvi pogled lahko deluje egoistično, a tu pride v poštev primerjava s pravilom o kisikovi maski na letalu. Če visoko senzitivna oseba ne bo poskrbela za svoje normalno delovanje, ne bo mogla pomagati drugim.

Jasna komunikacija. Predvsem s tistimi, s katerimi so v tesnejših razmerjih, a tudi z drugimi osebami, s katerimi prihajajo v stalen stik in imajo različne vrste odnosov. Ob upoštevanju dejstva, da ima večina ljudi drugačno življenjsko izkušnjo sveta in drugačne lastnosti, je nujno, da visoko senzitivna oseba jasno predstavi svoje potrebe, kadar pride do take situacije, in nato v spoštljivem dialogu vseh vpletenih poskuša najti rešitev za zadovoljitev svojih potreb.

Visoko senzitivne osebe potrebujejo razmerja, v katerih je ravnovesje med dajanjem drugim in dajanjem sebi (čas zase je očiten primer dajanja sebi, ki včasih naleti na odpor, saj lahko daje videz zavrnitve), eden od pogojev zanja pa je komunikacija.

Vzpostavitev neodvisnosti in močan občutek sebe in svoje lastne identitete. To pripomore tudi k izboljšanju samozavesti. Poleg tega se visoko senzitivne osebe ne želijo počutiti ujetih in imajo močno željo po neodvisnosti.

Premori v vročih ali čustvenih interakcijah. V burnih soočenjih pomaga premor, prekinitev, kjer se strani ohladita ali in se kasneje vrneta ter ohlajenih glav dokončata začeto. Pri preveliki vzdraženosti ali preplavljenosti z dražljaji telo (živčni sistem) za pomiritev potrebuje vsaj 20 minut.

Odkriti in krepiti tako imenovane varne prostore, tako v fizičnem svetu kot znotraj sebe, kjer se oseba lahko sprosti. V fizičnem (zunanjem) svetu je to na primer dom, avto, prostor v gozdu; lahko je to določena oseba, ki zna in zmore ustvariti varen in sproščen medosebni prostor. Notranji varen prostor je tisto nekaj znotraj vsake osebe, česar ji nihče ne more vzeti, na primer vera, ustvarjalni um, varen srčni prostor, meditacija ali kakšna druga tehnika ali način odmika, do katerega lahko dostopamo kjer koli in kadar koli. To visoko senzitivni osebi lahko omogoči začasen umik, ko se znajde v okoliščinah, v katerih se fizično ne more odmakniti od situacije, da bi se pomirila.

Nove izkušnje. Vsaka nova stvar vsebuje več stimulacije in visoko senzitivne osebe so včasih odklonilne do novih stvari, izkušenj, kajti njihov način je opazovanje in bolj globoko premišljevanje ter šele nato delovanje (v nasprotju z raziskovalnim duhom ljudi, ki niso visoko senzitivni) del premišljevanja je tudi predstava o vseh možnih posledicah, obogatena z ustvarjalno domišljijo.

Drug razlog so pretekle izkušnje in izkušnje v otroštvu, slaba samopodoba. Vsaj zmerno spoznavanje novih stvari in pridobivanje novih izkušenj je dobrodejno, saj oseba tako lahko pridobi drugačno perspektivo in ugotovi, da bo ob večini doživetega ostala varna. To ji gradi samozavest in samozaupanje ter odpira oči za njene resnične zmožnosti.

Preprosto je najboljše. Če je preveč stvari, nereda, šare, natrpan urnik, veliko družabnih obveznosti, visoko senzitivna oseba hitro postane preplavljena z vsem in ne zmore delovati po svojih najboljših močeh. Pogoji, ki podpirajo visoko senzitivno osebo, so življenje, ki »diha«, dnevi, ki imajo prostor za nenačrtovan postanek ob reki ali za dremež brez krivde, če oseba začuti utrujenost, urejeni in preprosti prostori.

(točka 3 je povzeta po https://www.thesimplyluxuriouslife.com/podcast44/)