Ponosna sem, da je končno prišel trenutek, ko bo spletna stran v novi preobleki in z več vsebine poletela v svet. Veliko vsebine še manjka, a sem se odločila, da notranjega perfekcionista soočim z vprašanjem: ali želiš, da je stran popolna šele čez čas, ali da ljudem pomaga z informacijami že sedaj. Povesil je pogled in se tiho strinjal s tem, da gre stran v svet nepopolna.
Zorana Živić – https://zoki.art/
Vsaka pot, tudi tista najdaljša, se začne s prvim korakom. Moj prvi je bilo navdušenje nad možno domeno: visokosenzitivnaoseba.si. Želim si, da bi spletna stran čim več ljudem pokazala prvi korak ali ga pomagala narediti. Visoko senzitivnim ali ljudem, ki imajo radi osebo, ki je visoko senzitivna.
Če bi me kdo pred nekaj leti vprašal, ali sem visoko senzitivna, bi brez premisleka odgovorila, da nisem (a bi najbrž potem vseeno začela razmišljati o tem). Moj moto je bil: hitreje, višje, močneje, način pa avtopilot. Ko pogledam nazaj, vidim, da sem bežala – pred sabo, iskala – sebe in s pomočjo aktivnosti, ki je delovala najbolj trdo in adrenalinsko, prebudila svojo nežno naravo. Skrito, nedovoljeno, nekaj, česar me je bilo sram, ker je bila to šibkost.
Visoka senzitivnost se pri vsakem posamezniku pokaže drugače, saj smo skupek vsega, kar smo prinesli s seboj, in kar smo z leti pridobili. A neka rdeča nit nam je vsem skupna. In ne glede na to, kako si želimo biti drugačni, kako skrivamo pravega sebe, nekje, nekoč in na nek način se to (po)kaže.
Upanje je nekaj mehkega, kar se spusti na dušo in zapoje melodijo brez besed. Nikoli ne obmolkne in najslajše zveni ob nevihti. – Emily Dickinson
Čas je, da na občutljivost nehamo gledati kot na šibkost, slabost, nekaj, česar naj nas bo sram, ker nismo „taf“, neobčutljivi in „močni“, ker nismo, kot večina. In najbolj prav je, da se to začne pri nas samih. Da se mi začnemo zavedati, da je z nami vse prav, da smo normalni, da smo dovolj dobri in vredni. Da je nam jasno, da imamo pravico zadovoljevati svoje potrebe, ki so zaradi visoke senzitivnosti malo drugačne. Da si dovolimo reči ne. In da se naučimo, kako reči ne, da bodo naši da-ji imeli pomen (Gabor Maté).
Vsak trenutek je možno začeti drugače. Prepozno in prezgodaj sta zgolj dve perspektivi. In vmes je vse, kar si izberemo. Kaj si boste vi zase izbrali danes?
Želim vam, da bi na svoji poti ob pravem trenutku vedno uspeli videti znamenje.
Manca