Ne glede na to, ali ste šele nedavno izvedeli, da ste visoko senzitivni, ali pa za svojo drugačnost jasno veste že ves čas, na priložnost sprejeti nekaj v zvezi s svojo senzitivnostjo lahko naletite vedno znova. Vsaka nova informacija, misel ali zavedanje lahko sproži tok in vas usmeri na pot tega procesa.
Na pot mi je prišel članek April Snow, ki govori o sprejemanju visoke senzitivnosti in na katerega sem se pri pisanju tega prispevka oprla. Menim, da je sprejemanje (česarkoli – pri sebi ali pri drugih) aktualno skozi celotno življenje.
Sprejemanje visoke senzitivnosti ni dejanje, ampak je proces.
Živeti kot visoko senzitivna oseba pomeni, da je marsikdaj potrebno postaviti v ospredje svoje potrebe in jih zadovoljiti, saj nam to zagotavlja „preživetje“. Kadar je to v razmerju do drugih ljudi, se pojavljajo različne ovire in na površje pride marsikaj, kar smo ali še nismo osvojili oziroma predelali.
Sama sem konec meseca doživela zanimivo izkušnjo, ki pokaže eno od faz v procesu sprejemanja.
S „sošolko“ Natalijo sva se peljali na tečaj. Kot voznica je vprašala, če me moti radio. Sama imam raje tišino, a sem tokrat rekla, da zaenkrat še ne (ker vem, da ima rada glasbo in ker sem se v redu počutila). Glasba mi je bila všeč, vseeno pa sem ves čas spremljala, kaj se dogaja v meni, in vse bolj jasno mi je postajalo, da bi res raje imela tišino.
Nič nisem rekla, a sem se „dogovorila“ s seboj, da, če me bo čez nekaj kilometrov še motilo, bom prosila Natalijo, da ugasne radio, da bi moj živčni sistem pred prihodom na predavanje imel čas, da se pomiri. Takoj zatem so bili na radiu oglasi, kar je bil kljub „dogovoru“ prevelik napad vsiljive energije in dražljajev, zato sem Natalijo prosila, če zmanjša glasnost med reklamami. Ugasnila je radio. Po tem sem z njo podelila svoje notranje dogajanje in razvili sva zanimiv pogovor.
Kaj se je dogajalo?
Sama se precej dobro zavedam svoje senzitivnosti, tega, na kaj sem občutljiva in kakšne so posledice, če svojih potreb ne spoštujem (tudi jaz pa se še vedno učim in spoznavam). Zavedam se tudi dobrih lastnosti, ki jih prinaša spoštovanje in zadovoljevanje svojih potreb, predvsem pa, da za dobro funkcioniranje potrebujem spočit živčni sistem.
V opisanem primeru so bili to dražljaji (sicer prijetne) glasbe, ki so ogrožali kvaliteto mojega delovanja na celodnevnem izobraževanju, kamor sva se peljali.
Drug vidik dogajanja je bilo moje zavedanje tega, da ima Natalija rada glasbo in da je glasnost zmanjšala zaradi mene ter zavedanje dejstva, da se še ne zmorem vselej primerno „postaviti zase in za svoje potrebe“ – predvsem v primerih, kjer to predpostavlja nekakšno „žrtvovanje“ nekoga drugega.
Kadar v ospredje postavimo svoje potrebe, zlasti, kadar je to v razmerju do drugih ljudi, se pojavljajo različne ovire in na površje pride marsikaj, kar smo ali še nismo osvojili ali predelali.
Za nas visoko senzitivne odziv drugih na naša dejanja ali besede ni zanemarljiv, saj se velikokrat ravno zaradi tega odločimo (naj bo to zavestno ali nezavedno), da nečesa ne bomo izpeljali – da se nam ne bo treba soočiti s posledicami: z reakcijo druge osebe in z vsemi čustvi, ki bi iz tega utegnili iziti. Kajti ne samo, da smo bolj nagnjeni k čutenju vsega, kar se dogaja, tudi naše predvidevanje možnih posledic je boljše, kot pri večini ljudi.
Drugi razlogi za to, da ne zmoremo v celoti sprejeti svoje visoke senzitivnosti, so lahko različni. Določenih vidikov se morda še ne zavedamo in jih bomo odkrili kasneje. Nekatere posledice visoke senzitivnosti se zdijo prehude, preveč trajne, preveč moteče, morda si za nekatere mislimo, da si jih ne želimo, si pred njimi zatiskamo oči, jih zavračamo …
Kaj nam lahko pomaga, da sprejmemo to, česar ne moremo spremeniti?
Pomembno je vedeti, da, če smo visoko senzitivni, je ta lastnost naša od rojstva do smrti, če nam je všeč ali ne 🙂
Zavedanje darov, naših močnosti
Morda nam tisti notranji navdih in motivacijo za potrebna dejanja v tem procesu sprejemanja lahko prinese zavedanje vsega lepega, kar nam visoka senzitivnost prinaša.
Visoko senzitivne osebe vse dojemamo, doživljamo in čutimo globlje. Vse naše zaznavanje je okrepljeno in tudi naše reakcije so take – nežnejše, burnejše … Meni je najljubši opis našega življenja ta, da živimo bolj barvito kot večina, da poznamo, čutimo in živimo več barvnih odtenkov. April v zgoraj omenjenem članku povzame, da živimo, ljubimo in čutimo globoko.
Visoka senzitivnost ima za nas mnogo darov, med drugim okrepljeno razumevanje, zavedanje, zaznavanje, intuicijo, empatičnost, pozornost in skrbnost, vestnost, natančnost … Več o darovih visoke senzitivnosti si lahko preberete tukaj.
Spuščanje in žalovanje
Zelo pomemben korak v procesu sprejemanja je spuščanje. Spuščanje vsega, kar se ne bo zgodilo, ponovilo, uresničilo. Spuščanje vizije sebe kot osebe, ki ni visoko senzitivna, spuščanje navezanosti na pričakovanja drugih, spuščanje upora pred tem, da razočaramo druge, ker nismo taki, kot si oni želijo …
Da bi lahko pustili za seboj vse, kar ne more obstajati, ker smo visoko senzitivni, je potrebno, da si dovolimo žalovati. Tudi žalovanje je proces in za boljše prepoznavanje posameznih stopenj v nadaljevanju navajam opis procesa (del je povzet po zgoraj omenjenem članku, del po modelu Kübler-Ross).
Običajno je prva reakcija na spoznanje zanikanje. „Ah, saj nisem visoko senzitiven, včasih sem malo bolj utrujen.“ „Visoka senzitivnost sploh ni resnična.“ Zanikanje nas zaščiti pred težo naših izkušenj in zmanjša nelagodje. Visoka senzitivnost se lahko zdi preveč dokončna, zato je oklepanje realnosti, ki si jo želimo, lažja.
Po tem, ko zanikanje počasi zbledi (ali ko spoznamo, da se ne more nadaljevati), nastopi jeza. „Nočem biti visoko senzitiven!“ „Sovražim to, da vsrkam vse te energije!“
Jezi sledi barantanje, s katerim si želimo povrniti vsaj nekaj kontrole in se počutiti manj nemočne. „Morda lahko naredim kompromis. V redu je, če danes ostanem dlje pokonci.“ Ali, kot je bilo v mojem zgoraj opisanem primeru: „V redu je, bom še malo počakala in če ne bo bolje, bom potem rekla.“
Naslednja stopnja v procesu je žalost (ali celo depresija). Zavemo se vsega izgubljenega potenciala, idej ali vizij, ki smo jih imeli zase, in občutimo žalost ali celo obup. Dovolímo si žalovati, dajmo si čas, da pospremimo iz naše prihodnosti vse, kar se ne bo moglo uresničiti, če želimo spoštovati sebe in to, kar smo.
Šele, ko si dovolimo zares spustiti navezanost na vse, kar se ne bo zgodilo, ko sprostimo skozi telo vsa ta čustva in energijo, ki je v njih, lahko zares sprejmemo sebe in vse, kar smo. Takrat nastopi sprejemanje. Kaže se v stavku in občutkih: „Cenim svojo senzitivnost in njene darove.“ In v skrbi zase z visoko senzitivnostjo v mislih.
Ko se ta proces odvije in ko tablo naših vizij zase prečistimo, se pojavi prostor za novo. Imamo bomo boljši pregled in večjo kapaciteto za vse tisto, kar lahko smo, počnemo in čutimo.
Dovolimo si svoj proces. V svojem tempu. Dajmo si čas. Podarimo si pravega sebe.
Moja faza v zgoraj opisanem primeru je bila barantanje. Z zavedanjem tega se mi je ponudila priložnost za naslednjo stopnjo. Soočenje z vsemi neprijetnimi občutki, ki jih prinaša zadovoljevanje mojih potreb v takem primeru. Delno sem to rešila s pogovorom. Ta način, da se pogovorim z osebo, ki je takrat z mano, s prijateljico ali s coachinjo, mi velikokrat pomaga, da stvari vidim drugače, da jih predelam in poglobim zavedanje, dobim pa tudi informacije z druge perspektive. Kako mi je tokrat uspelo, se bo pokazalo naslednjič.
Kje na tej poti sprejemanja se nahajate vi? Ste uspeli prepoznati svojo stopnjo? Pri visoki senzitivnosti ali njenem posameznem vidiku?
Vesela bom vašega sporočila. In tudi vašega morebitnega vprašanja, če bi pri tem potrebovali pomoč.
∞
Ste si že prenesli e-knjigi o visoki senzitivnosti? Najdete ju tule.
Bi se radi naročili na e-novice? To lahko storite tukaj.
Bi želeli dnevno dozo navdiha? -> Facebook stran Visoko senzitivna oseba – HSP
Vas zanimajo vprašanja, ki dajo misliti? -> Facebook stran Manca Klinar Coaching
Bi se radi pridružili spletni skupnosti visoko senzitivnih? Najdete jo tukaj.