V življenju srečamo ljudi, s katerimi prehodimo del poti skupaj. A z nekaterimi nas veže nekaj več, česar morda niti ne opazimo tako očitno, a se vseeno večkrat spomnimo nanje, nas pot ponovno pripelje skupaj, se srečamo … ali pa ugotovimo, da imamo skupnega več, kot smo se zavedali. Ona je ena od teh ljudi. Nežna Levinja.
Morda se v zgodbi lahko prepoznate in vidite, da niste “sami”, edini …
Napisala je: “Moj prispevek”. In objavljam ga tako, kot sem ga prejela. In s hvaležnostjo.
“Kje naj začnem? Na začetku pravijo. In če ne veš kje je začetek? Zato bom začela kar nekje na sredini in bom mogoče, ravno obratno, z drugega konca prišla do začetka.
Nekega dne sva se z mami peljali v avtu in se pogovarjali. Ne vem več, o čem točno je tekla beseda, spomnim se, da sem ji rekla, da nisem prepričana, ampak da tako čutim. Pa je nato rekla: „Sigurno imaš prav, ker mi imamo razvit šesti čut, to imamo v ‘familiji’!“
Torej ona je to poimenovala ‘šesti čut’, jaz pa sem vsa ta leta mislila, da sem smo malo čudna. Zakaj ne morem biti takšna kot ostali in se prilagoditi, biti bolj ‘flegma’ do dogajanja okoli sebe. To so bila vprašanja, ki so se mi dnevno porajala, pa tudi zvečer, ko sem povzemala dnevno dogajanje, kaj vse je bilo tisti dan prav in kaj ne ter kako bom naslednji dan poizkušala to izboljšati.
Če hitro prevrtim življenje, mogoče nekaj let naprej … Torej iz ‘čudne in bohnedaj nore’ (kajti tudi to nekje iz kotička možganov privre na plano) izvem, da sem pa mogoče oseba, ki je le visoko občutljiva oseba (HSP).
Tako se enkrat ob priliki usedem za računalnik in na hitro prefirbcam kaj to pomeni. Rešim test in seveda je pozitiven (kar je dobro), ampak tudi če bi bil negativen, bi bilo dobro in nič narobe. V redu, zaprem in si mislim, da bom morala malo več prebrati na to temo, da ni to nekakšen ‘čirubu-čiriba’. Spet mine nekaj časa, pa si rečem, grem še enkrat rešiti test, mogoče pa tisti dan nisem zbrano odgovarjala. Rezultat spet isti kot prvič. Malo več preberem na to temo, potem pa pride čas dopustov. Grem na morje in se s sestrično pogovarjava kako sva čisto zgrešili poklic in kako bi radi delali nekaj kar ima težo in delaš s srcem in se na način osebnostno izpopolnjuješ. Kliiing!!! Aha-moment!!!
Spet moram prevrteti film nekoliko naprej in v vesoljnem spletu, pristanem pri HSP, rešim še enkrat test. Ja, pač taka sem. Pretiravam?! Ne, ja, mogoče, pretiran perfekcionist.
Dojemanje sveta okoli sebe in potem podoživljanje vsega kar se dogaja okrog tebe, je kot da bi te vsakič znova stresla elektrika. S to razliko, da ta elektrika ne steče naprej, ampak se akumulira v tebi. Včasih imam občutek, da hodim naokoli kot ena naelektrena kepa. In če ne veš kako vso to elektriko usmeriti naprej, lahko nastane problem. Še eno vprašanje se mi zastavi, zakaj? Zakaj ravno v mojih genih? Statistika kaže, da je veliko ljudi z oznako HSP in tako sem jaz le še ena izmed mnogih. Kar je seveda dobro. Stari kitajski pregovor pravi nekaj takega; da kdor ne pridobi veliko izkušenj, je nemogoče, da pridobi znanje. Izkušnja nekoga lahko pomeni novo spoznanje zame. To bom poskušala obrniti sebi v prid, zato da bom lahko končno zaživela in raztegnila krila.
Tako na koncu ugotovim nekaj stvari o sebi, in to bi bil lahko moj začetek.” – S.
Ne glede na to, kam greš, vedno si tukaj. – Konfucij
Ob tem bi dodala še nekaj. Kamorkoli greš, karkoli počneš, sebi, temu, kar si in kakršen si, ne moreš ubežati. In prav je tako. Najboljši smo v tem, da smo mi sami – taki, kot znamo biti le mi.